Koristne informacije

Skeletna gradnja

Skeletna gradnja spada med najstarejše načine gradnje. Najdemo jo po vsem svetu. Na slovenskem ozemlju je poznana od leta 777. Najdbe v Mostu na Soči namreč kažejo na skeletno gradnjo in na izdelavo lesenih stavb, ki so jih transportirali od drugje in potem na novi lokaciji sestavili. Tovrstni način gradnje se je praviloma razvil v deželah bogatih z lesom, ter v deželah priseljencev (Avstralija, Amerika, Kanada ...). Mojstrski primer skeletne gradnje je prav gotovo slovenski kozolec. Zelo lepe primerke pa se vidi npr. v Nemčiji, kjer je skelet na zunanji strani viden in dekorativen. Današnji sistem skeletne gradnje so v Evropi razvili konec šestdesetih let.

Lesena skeletna gradnja spada med odprte sisteme gradnje in ima v primerjavi z zaprtim sistemom (montažna gradnja) nekaj bistvenih posebnosti: 
 - Pri skeletni gradnji se uporabljajo stare, preizkušene lesne zveze, ki zadostujejo, da skelet samostojno in trdno stoji. V današnjem času, ko je čas najvišja cenovna postavka, si je nemogoče predstavljati, da bi kateri mojster še ročno izdeloval lesne zveze (čepe, lastovičje repe, preplate, zagozde...). Ker je današnja sleletna gradnja računalniško podprta, je to spet mogoče. Montažna hiša nima lesnih zvez.
- Pri skeletni gradnji skelet sam po sebi trdno stoji in je povsem stabilen (montažna gradnja trdno stoji na račun oploščitev, na primer mavčno vlaknene plošče, cementno iverne, OSB plošče).
- Stene objekta se lahko dela na gradbišču, medtem ko se steno pri montažni gradnji izdela v proizvodnji (skelet se računalniško izriše, obdela na računalniško vodenem stroju in pripelje na gradbišču, kjer se posamezni kosi sproti sestavljajo v elemente).
- Obremenitve zgradbe prenaša skelet (in ne samo plošče).
- Objekt je sam po sebi zavetrovan, in sicer z lesenimi masivnimi diagonalami in križi.
- Lesen skelet je lahko iz zunanje ali iz notranje strani viden, lahko pa je z obeh strani zaprt.
- Dopušča več možnosti oblikovanja konstrukcije.